Esa noche dormimos en la casa de una familia que vive del cultivo del café, la mujer tostaba el grano de café en una sartén en su propia cocina. También tenían gallinas y el señor Walter decidió comprarle una a la señora de la casa para que la preparara esa misma noche para cenar, así que todos cenamos gallina esa noche. Po dolgih 7-ih hoja skozi džunglo smo se spustili do vasice in prispeli do hiše iz blata, kjer smo prespali. Lastnica nam je zjutraj v svoji črni kuhinji spražila kavo, ki je rasla na vrtu. Za eno od zaves v kuhinjskem kotu pa je imela cel trop morskih prašičkov, ki jih tu jejo ob posebnih priložnostih. No, tudi midva sva, še v mestu, poskusila enega in v resnici je bil kar okusen; Iniaki je potem domov odnesel njegovo glavo, da sva jo dokumentirala..:)
A la mañana siguiente partiríamos con mulas, teníamos que salvar una cota de 1600 m altitud lo cual nos llevó 7 h. El camino en mula es divertido, realmente no las puedes controlar mucho, ellas se saben el camino y van tirando hacia delante. Son unos animales competitivos, no se dejan adelantar por otra mula así que intentan cerrar el paso o acelerar cuando van a ser adelantadas.El camino es bastante empinado pero es increible como se las arreglan para ir subiendo poco a poco. Las vistas son expectaculares...
Naslednje jutro pa smo morali premagati 1600 m višinske razlike, ki jih brez mul zelo verjetno ne bi zmogli. Jaz sem našemu vodiču zabičala, da mi mora priskrbeti (kakršnokoli že) čelado, saj je bil moj zadnji spomin na jahanje vse prej kot prijeten- lažji pretres možganov, ki mi ga je povzročil haflinger po imenu Dečko :). Tu seveda ni kolesarskih, raftarskih ali motorističnih čelad, obstajajo pa minerske- ker gradijo ful cest, teren je pa strm, poln kanjonov. Seveda so tako pripravni, da mi je eden od vaščanov v 5-ih minutah iz tanke vrvi spletel "eleastični trak", ki je ni imela čelada....In se je začelo...7 ur- malo navzdol, predvsem pa navzgor najprej po zelo blatni, potem pa strmi poti, skalnati in ozki..se nam je vsem zdelo totalno neverjetno, da lahko mule nosijo nas in tovor po taki poti. Z nami so šli vaški vodniki mul, ki so praktično tekli 7 ur navzgor do prelaza, kjer smo se ločili, potem pa so seveda morali vrniti po isti poti navzdol.. Neverjetno.. jaz sem bila na koncu vsa ožuljena od vreč, ki so jih poleg mene obesili na mulo, na koncu se je pa tudi žival naveličala in je le jedla vsake 2 metra..
No comments:
Post a Comment