Sunday, 26 October 2008

VIAJE A PERU, TITICACA

Titicaca es el lago navegable más alto del mundo, se encuentra a 3800 m altitud. Nosotros llegamos desde Cuzco a Puno en autobús, son 6h pero incluso con la mejor compañia de autobuses es barato.
Es un sitio muy turístico y se organizan excursiones guiadas para ver las islas de los Uros, Isla de Amantaní e isla de Taquile (durmiendo con una familia en Amantaní).

Titicaca je najvišje ležeče plovno jezero na svetu. Tako kot Machu Picchu je na "gringo poti", kar pomeni- na najobičajnejšem turističnem itinerarju po Peruju; torej turisti tu niso nekaj čudnega (kot na severu). Najbolj tipičen ogled (in tudi skoraj edina atraktivnost) je obisk otokov Uros, Amantani in Taquile.
La isla de los Uros es muy bonita y la más turísticas (muy cerca de Puno) así que esta gente ya solo vive del turismo y no tienen ningún problema en venderte cualquier cosa, cantar o darte un paseo en Totora con tal de sacar algo de dinero.
Uros so plavajoči otoki, ki jih izdelajo iz korenin trsja, ki neprenehoma raste, na katere namečejo stebla trsja. Zadeva je sicer zelo zanimiva, tudi občutek, ko hodiš po tem, ker se rahlo vdira; zmotilo pa naju je, ker živijo praktično le od turizma. Na vsak način ti skušajo prodati spominke (ki jih veliko niti ni narejenih na otokih, ampak kupljenih), ti začnejo prepevati- da jim daš napitnino, ali te popeljejo z (drago) barčico iz trsja..
Después de 3 h. en barco llegamos a Amantaní, aquí la gente es auténtica, siguen viviendo del cultivo del campo y de algo de ganado. Nosotros fuimos alojados en casa de la señora Rosa, que vivie con su hijo, nuera y nieta.
La isla tiene una colina que llega hasta los 4100m de altura (Mcha gente tiene problemas en subir por la altura) desde la cual hay una vista de toda la isla y las montañas de Bolivia al fondo.
inke vsak dan sprejemajo turiste, da prespijo v njihovih preprostih hiškah (seveda brez kopalnic). Aja, če bo šel kdo tja- naj gre na ta izlet s tisto agencijo, kjer turist sam, direktno plača familiji; ker agencije otočane precej izkoriščajo in jim ne plačajo. Razgled z vrha otoka, kjer sta še vedno čaščena templja Pachamama in Pachatata (mati in oče zemlje) je lep, še sploh ker se je ta dan pripravljajo k nevihti; ves čas se zdi, da si na morju.. kasneje je res začelo treskati, v programu je bil sicer druženje in ples, a sva bila ob 8h že pod 5-imi dekami. Ker je res mrzlo in ker nama je najina gostiteljica povedala, da je vanjo pred eno takih neviht treščila strela :) . Naju je bilo strah iti do wc kabine zunaj..
Naslednji dan smo se po obisku otoka Taquile (kjer ženske tkejo, moški pa štrikajo), ko nisva imela več denarja za res lepe in poceni tkanine, vrnili v Puno; od tu pa naslednji dan nazaj v Španijo...

VIAJE A PERU, MACHU PICCHU


Para llegar a Machupicchu hay varias opciones: hacer el camino del Inka, el cual tiene un número de visitantes limitado al día y es obligatorio hacerlo con guía por lo que hay que reservarlo con mucha antelación (3 meses); caminos alternativos que llegan hasta el pueblo de Santa Teresa y por ahí siguiendo las vías del tren hasta Aguas Calientes; y la tercera opción (que es la que cogimos) es llegar hasta Aguas Calientes en tren desde Cuzco o Ollantaytambo (nosotros lo hicimos desde Ollanta).
Desde Aguas Calinetes cogimos el primer autobús que sube a Machupicchu a las 5:30 am ya que queríamos subir al Waynapicchu, un pequeños pico al otro lado de la ciudadela desde el que se pueden tomar buenas fotos. A este sitio solo se permite entrar a las primeras 400 personas.
Nos salido un día de lluvia y todo nublado por lo que en realidad no había vistas bonitas sin embargo todo parecía más misterioso y a primera hora no hay casi gente, así que vimos Machupicchu temprano y hacia las 10:30 h comenzamos a subir el Waynapicchu (1h. aprox.). Tiene una subida empinada pero muy bonita aunque con lluvia se hace más difícil, al llegar arriba no veíamos nada sin embargo en esta colina también hay ruinas interesantes.
Antes de volver bajamos hasta el templo de la luna (1,5 h) y a la vuelta viendo que despejaba volvimos a subir el Waynapicchu. Temiendo que nos echaran de alli (eran las 14.00h) y que el cielo se nublara otra vez subí casi corriendo dejando a Eva atrás coincidiendo con unchico español y otro Belga que habían hecho lo mismo. Sacamos unas buenas fotos y luego para abajo. Nos quedó tiempo de cruzar otra vez las ruinas de Machupicchu y subir hasta la casa del guarda donde se toman otras buenas fotos panorámicas. Después bajamos hasta Aguas Calientes andando (1h.)
Tiempo total de caminata 11h. y lloviendo, casi sin comida sobreviviendo a base de masticar hoja de coca la cual realmente nos dio energía para aguantar toda la jornada.
V Aguas Calientes (hotelsko naselje pod Machu Picchujem) sva vstala ob 4h zjutraj, tako sva bila ob polšestih že na prvem avtobusu do Machu Picchuja. Celo potovanje sva imela veliko srečo z vremenom (na trekingu, v džungli, povsod!), ravno to noč pa je deževalo brez prestanka.. Machu Picchu je bil torej meglen, oblaki so vsake nekaj trenutkov skrivali in odkrivali ruševine. Seveda to ustvarja zanimivo atmosfero, a hitro sva bila tudi premočena (kljub pelerinam), počasi te začne zebsti...Na goro Wayna Picchu, ki je v ozadju Machu Picchuja na vseh razglednicah, spustijo le 400 ljudi na dan- je pa zanimiva zaradi prelepega razgleda na Machu Picchu (če je jasno seveda) in odštekane "trdnjave" na vrhu in zato nepriporočljiva za tiste, ki jih je strah višine. Midva sva šla seveda tako zgodaj na avtobus, da si zagotoviva vstop. Po vodenem ogledu po "izgubljenem mestu" sva zagrizla v tiste strmo- strme stopnice na vrh Wayna Picchuja (1h).. Bilo je res vredno truda, kljub temu, da razgleda na Machu ni bilo...Ker ti praktično ne pustijo vnosa hrane, je Iniaki s sabo vzel kokine liste..žvečenje katere, na moje presenečenje, deluje tako zeeelo blago, da se tega niti ne zavedaš- le lakote in utrujenosti (pa v najinem primeru mraza) ne čutiš preveč..Sva se spustila do vznožja, šla še do drugih bližnjih templjev (1.5h) in po 8-ih urah neprekinjenega dežja naju je razveselilo sonce! Zato sva morala zopet na vrh gore (ok. 1 ura )! Potem pa spet navpično navzdol do vznožja, pa nazaj čez Macchu Picchu do doline (+1,5H) in komaj sva ujela vlak ob 18h nazaj v Cuzco. 11ur hoje torej, le z zajtrkom! Bila sva totalnooo izmučena, a vesela, da sva videla to čudovito mesto z obema obrazoma.

Wednesday, 15 October 2008

VIAJE A PERU. OLLANTAYTAMBO.


Ollantaytambo je precej zanimivo mestece, odkoder vodi železniška povezava do Machu Picchuja. Tu je poleg tega tudi veliko ostankov inkovske poselitve na hribih, ki se dvigajo nad mestom.
Ollantaytambo es el último pueblo de la carretera que lleva a Machupicchu, desde ahí ya hay que cojer el tren hasta Aguas Calientes, sin embargo es un pueblo que merece la pena visitar, por las ruinas y el pueblo en sí mismo.
Po več urah hoda po okoliških hribih sva si privoščila en oreng kozarec chiche- zelo lahko- alkoholna pijača na osnovi koruze..zatem pa na vlak v Machu Picchu...
Después de unas horas caminado por las ruinas nos tomamos un buen vaso de chicha (es como la cerveza hecha de maiz con menos alcohol).
Por la tarde cojimos el tren para dirigirnos hacia el Machupicchu.

Monday, 13 October 2008

VIAJE A PERU. AMARU Y PISAC

Amaru es un pueblecito en las montañas a unos 40 km de Cuzco, allí fuimos a convivir durante un día con una familia Quechua. En este pueblo hay varias familias implicadas en un programa para acojer turistas durante un día y ver como vivien, así el turista les ayuda directamente con un poco de dinero para que se puedan desarrollar ya que tienen pocos recursos. Isaac y Anastasia viven con dos de sus hijas Berta y ..... en una casita de adobe sin agua corriente. Viven del cultivo de patatas y habas, tienen alguna vaca, ovejas y crian cuies pero esto no le da para mucho y tienen que trabajar duro. Sin embargo son gente muy amable.
Después de pasar la noche la hija pequeña, Berta nos acompaño andando en el camino hacia Pisac, un pueblo cercano donde hay más ruinas incas.
Al venir por un sendero desde la montaña accedemos por la parte de arriba de las ruinas y podemos ver las terrazas de cultivo hechas por los incas con el pueblo más arriba y en la parte más alta los templos de ceremonias.

Amaru je vas, oddaljena od Cuzca enih 40 km. Tja sva se odpravila, da preživiva en dan s "Quechua" familijo- na vasi namreč bolj kot špansko, govorijo quechua.
Imajo nekaj prašičev in ovac (lame so na višjih predelih) in gojijo krompir, fižol in korenje. Sadje tu ne raste več; v kuhinji, ki je vedno zgrajena posebej, so imeli enih 15 morskih prašičkov, ki so veselo tekali okrog in se grebli za zelenjavne olupke (vse do naslednjega praznika, ko bodo z veseljem zaužiti!). Seveda se ta dan nisva tuširala (ker le-tega ni), tudi wc kabina, z vrčem vode namesto cisterne, je bila zgrajena za zelo občasne turiste, ki se uspejo prebiti do sem..
Naslednje jutro naju je hči po kozjih poteh pospremila do vasi Pisac, kjer so ostanki velikega inkovskega mesta- obdelovalne terase na spodnjem delu, nad njim vas, in na vrhu ceremonialni del..

Thursday, 9 October 2008

VIAJE A PERU. CUZCO

Desde Cajamarca volamos a Cuzco que se encuentra a 3500m de altura pero no tenemos problemas debido a que hemos ido subiendo de altitud poco a poco, de todas formas lo primero que hacemos es tomar mate de coca por si acaso. Nos alojamos en el hotel Kuntur WASI, es un hotelito familiar que lo lleva una señora muy amable, a Eva la llama princesa y a mí amor.
Cuzco es bastante bonito, parece una ciudad española de Extremadura y enseguida notamos la fuerte presencia turística, parece que todo el mundo vive del turismo, hay agencias de turismo por todas partes y por la calle todo el mundo intenta vender algo. La parte buena es que todo está más cuidado, los restaurantes y las tiendas tienen mejor aspecto y aunque las cosas son más caras, se puede comer un menú turístico por 10 soles (2,5 €).
Iz Cajamarce (ok. 2500 m) prek Lime letiva v Cuzco (ok. 3500m) in jaz prvi dan čutim, da nimam zraka na pretek. Vendar tukaj imajo v vsakem baru kokin čaj, ki pomaga pri teh problemih...Za razliko od severa je tukaj ful turistov in na vsakem koraku ti skušajo nekaj prodat, je precej dražje (a za nas še vedno poceni), vendar imaš tudi več izbire in mesto je veliko bolj urejeno kot ostala mesta na najini poti.. Skratka Cuzco je lepo mesto..
V Cuzcu sva ostala skoraj teden dni, saj je izhodiščna točka za izlete v okolico, poleg tega pa ti tu ponujajo miljon stvari (oglede, rafting, treking..) V Cuzcu je tudi kar nekaj (sicer ne preveč modernih) muzejev in ostankov inkovske kulture..
Cuzco será nuestro punto de partida para hacer varias excursiones, aquí se puede hacer lo que quieras (trekking, rafting, visitas guiadas, etc). En el mismo Cuzco visitamos varios museos además de ruinas en los alrededores.

Wednesday, 8 October 2008

VIAJE A PERU, CAJAMARCA


Desde Chachapoyas fuimos hasta Leimebamba con Gemma y Scott, antes nos separamos de Walter, Luz y Egner. Walter continuará su viaje por el norte para llegar a Iquitos y contactará con nuestro primer guía Gerson.
En Leimebamba estaba la Laguna de los Cóndores, donde se encontraron un gran número de momias pero no llegamos a visitarla, solo vimos el museo y continuamos nuestro viaje hacia Cajamarca, pasando por Celendín, una carretera sin asfaltar, por la montaña con barrancos de 800m de caída sin ninguna protección en una combi con trece personas durante 8h.
Cajamarca es otra ciudad colonial donde llegaron los españoles en el año 1532 y se encontraron por primera vez a los incas bajo el mando de Atahualpa. Éste acababa de vencer a su hermano y había tomado todo el control del imperio. Cuando llegaron los españoles Atahualpa estaba descansando y todo el mundo estaba desarmado. Los españoles enseñaropn la Biblia al inca, el cual la tiró al suelo y los españoles ante tal desprecio, desde sus caballos mataron a miles de incas desarmados y apresaron a Atahualpa. Atahualpa prometio llenar una habitación entera de oro si lo liberaban y así lo hizo pero los españoles lo quisieron quemar por hereje. Atahualpa aceptó el bautismo para no ser quemado y que su cuerpo pudiera ser momificado y finalmente lo ahorcaron.
Iz Chachapoyas sva se odpravila proti mestu Cajamarca. Do tja vodi neasfaltirana cesta, traja cel dan da prispeš, razgled po panoramski cesti pa nepopisen. No, tudi prepad, ki ima vedno od 100 do 800 metrov....zato se na vsakem od neštetih ovinkov ful trobi..midva sva preživela in prispela v Cajamarco, mesto ogromnih slamnikov, ki so najpomembnejši element tako moške kot ženske ruralne noše..Še jaz sem si nabavla enega (bilo je sicer težko najti mojo številko glave, ker majo domačini fuuul manjše glave :)Pa še eno od mnogih placev, kjer so shranjevali mumije (v fetalnem položaju), tokrat plemena Cajamarce...


Monday, 6 October 2008

VIAJE A PERU, KUELAP

El último día del trekking llegamos a Kuelap, una ciudadela donde vivía la élite Chachapoyas. una ciudad amurallada bastante espectacular y totalmente desconocida para el turismo extranjero, sin embargo tan interesante como Machu Picchu (pero sin apenas gente). Los Chachapoyas construian sus casas circulares, criaban a los conejillos de indias y enterraban a sus familiares dentro de la propia casa. Luego fueron conquistados por los Incas y posteriormente se unieron a los españoles para vengarse.
Zadnji, četrti dan smo prispeli na naš cilj- velika citadela Chachapoy, sicer samo za tanobel ljudi:)...kot Machu Picchu, vendar veliko veliko manj ljudi... namesto pravokotnih so tu vse hiše okrogle, s kanalom za vzrejo morskih prašičkov in luknjami v dnevni sobi za shranjevanje mumij svojih najbližjih..

VIAJE A PERU, TREKKING, 3. IN 4. DAN

Esa noche dormimos en la casa de una familia que vive del cultivo del café, la mujer tostaba el grano de café en una sartén en su propia cocina. También tenían gallinas y el señor Walter decidió comprarle una a la señora de la casa para que la preparara esa misma noche para cenar, así que todos cenamos gallina esa noche.
Po dolgih 7-ih hoja skozi džunglo smo se spustili do vasice in prispeli do hiše iz blata, kjer smo prespali. Lastnica nam je zjutraj v svoji črni kuhinji spražila kavo, ki je rasla na vrtu. Za eno od zaves v kuhinjskem kotu pa je imela cel trop morskih prašičkov, ki jih tu jejo ob posebnih priložnostih. No, tudi midva sva, še v mestu, poskusila enega in v resnici je bil kar okusen; Iniaki je potem domov odnesel njegovo glavo, da sva jo dokumentirala..:)
A la mañana siguiente partiríamos con mulas, teníamos que salvar una cota de 1600 m altitud lo cual nos llevó 7 h. El camino en mula es divertido, realmente no las puedes controlar mucho, ellas se saben el camino y van tirando hacia delante. Son unos animales competitivos, no se dejan adelantar por otra mula así que intentan cerrar el paso o acelerar cuando van a ser adelantadas.
El camino es bastante empinado pero es increible como se las arreglan para ir subiendo poco a poco. Las vistas son expectaculares...
Naslednje jutro pa smo morali premagati 1600 m višinske razlike, ki jih brez mul zelo verjetno ne bi zmogli. Jaz sem našemu vodiču zabičala, da mi mora priskrbeti (kakršnokoli že) čelado, saj je bil moj zadnji spomin na jahanje vse prej kot prijeten- lažji pretres možganov, ki mi ga je povzročil haflinger po imenu Dečko :). Tu seveda ni kolesarskih, raftarskih ali motorističnih čelad, obstajajo pa minerske- ker gradijo ful cest, teren je pa strm, poln kanjonov. Seveda so tako pripravni, da mi je eden od vaščanov v 5-ih minutah iz tanke vrvi spletel "eleastični trak", ki je ni imela čelada....In se je začelo...7 ur- malo navzdol, predvsem pa navzgor najprej po zelo blatni, potem pa strmi poti, skalnati in ozki..se nam je vsem zdelo totalno neverjetno, da lahko mule nosijo nas in tovor po taki poti. Z nami so šli vaški vodniki mul, ki so praktično tekli 7 ur navzgor do prelaza, kjer smo se ločili, potem pa so seveda morali vrniti po isti poti navzdol.. Neverjetno.. jaz sem bila na koncu vsa ožuljena od vreč, ki so jih poleg mene obesili na mulo, na koncu se je pa tudi žival naveličala in je le jedla vsake 2 metra..

VIAJE A PERU, TREKKING 2.dan


Para el trekking nos juntamos con una pareja de Nueva Zelanda (Gemma y Scott) y un hombre de Chile, Walter ademas de el guía y su novia Egner y Luz.
El primer día de trekking por la tarde llegamos al Valle de Belén. Un precioso valle verde a 2800m de altura donde el río va haciendo meandros buscando su camino. El alojamiento era una cabaña con una habitación de literas y una cocina, todo con servicios muy básicos sin ducha ni electricidad pero en cierta forma resultaba muy acojedor. A la mañana siguiente empezamos a caminar, delante de nosotros una caminata de 6-7 h. Walter como es un hombre maduro y muy curtido en este tipo de aventuras decidió contratar a Arturo y su caballo para que le llevara la mochila .
Prvo noč smo prespali v leseni hiši (brez tuša in tople vode) v dolini "Belen" (Betlehem). Med strmimi džungelskimi hribi v "dolini" na 2800 m vijuga reka in se pase nešteto konj in krav. Vendar smo se od tam morali dvignit, Čilenec ima pa švoh srce, zato je plačal oskrbniku koče, da ga je spremil s svojim konjem. Tako kot drugi Peruanci z dežele, tudi ta ni odšel od doma brez svoje male torbice..polne koke, ki jo je celo pot pridno žvečil..
El camino transcurre por una selva de montaña, en cierto punto abandonamos el camino para introducirnos en la selva donde podemos ver las ruinas de un antiguo pueblo Chachapoyas. Lo mejor es que estas ruinas son poco conocidas y están bastante ocultas en la selva haciendonos parecer auténticos exploradores. No encontramos a nadie en todo el camino....
Na vsake toliko časa zapustimo pot in se začnemo prebijati po strmih pobočjih med miljon grmovja in palmami, ker je tu veliko število zapuščenih mest in pač ni bilo nobenega, da bi vse to sčistil, postavil informativne table, kasiral vstopnino.. to je v bistvu pravi čar tega :)

VIAJE A PERU, CHACHAPOYAS

Después de Tarapoto, cojiendo taxis colectivos hemos llegado a Chachapoyas. Antes teníamos que hacer una parada en un horrible pueblo llamado Pedro Ruiz, donde había que esperar a que habrieran la carretera cortada por obras debido a recientes derrumbes.
Chachapoyas está a 2500m sobre el nivel del mar, es la primera ciudad que nos encontramos de la que se pueda decir que es bonita, fue fundada por los españoles y por ello tiene muchas casas coloniales. Antes que los españoles llegaran, en la zona se había desarrollado la cultura Chachapoyas, una civilización preinca que le gustaba vivir en las alturas (Chachapoyas significa hombres de las nubes).
Nos alojamos en el hotel La Casona, una antigua casa colonial rehabilitada de lujo (por solo 80 soles/ 20€). En esta zona de Perú no hay mucho turismo extranjero por lo que los precios de todo son muy razonables, nosotros decidimos contratar un trekking de 4d/3n por 340 soles cada uno (85€). El primer día visitamos los alrededores donde se encuentran restos funerarios como La Ciudad de los Muertos o Karajía, son sitios localizados en las paredes de acantilados donde la civilización Chachapoyas enterraba a sus muertos momificándolos y luego cubriéndolos con carcasas de barro decoradas que colocaban en estos acantilados mirando al valle.
Po sedmih urah vožnje sva prispela v Chachapoyas. Cesta se je iz 300m višine začela dvigovati, vse do 2500m, rastje pa se je, najprej bujna džungla, začelo spreminjati v vse bolj skromno in suho- zaradi močne erozije tal (vsake par kilometrov je podor odnesel del ceste, ki seveda ni bil saniran) in izsekovanja gozdov za pridobitev novih pridelovalnih površin. Strma makadamska cesta z nepreglednimi ovinki pa seveda ni ovira za prehitevanje.
Chachapoyas je bilo prvo mesto na najinem potovanju, ki ni bilo grdo kot džungelska mesta:); fasade bele, z lesenimi balkoni, kolonialne vile..pač več ali manj tako, kot so ga pustili Španci..(na sliki najin hotel)
Chachapoyas pomeni "ljudje oblakov" po kulturi, ki je živela v tem okolju in so jih zavzeli Inki tik preden so v Ameriko uleteli Španci. Baje naj bi bili zelo čedni, visoki in beli- v nasprotju z Inki, ki so bili majhni in temni. Ženske idealne za ženitev torej!
Tu so skoraj v vsakem klifu ostanki mumij kulture chachapoyas, ki je še precej neraziskana, predvsem pa ne skomercializirana; zato sva se odločila za 4-dnevni treking po okolici...Midva, par iz Nove Zelandije, Čilenec, vodiča..

Saturday, 4 October 2008

COMING NEXT

Debido a problemas logísticos no hemos podido incorporar nuevas historias de nuestro viaje por Peru. Prometemos que en los proximos dias actualizaremos el blog. Hasta entonces fótos de los algunos amigos que hicimos por el camino...
Zaradi logističnih problemov nisva mogla naložiti novih prigod iz najinega potovanja po Peruju. Obljubljava, da bova obnovila blog v prihajajočih dneh. Do takrat pa nekaj slik prijateljev, ki sva jih spoznala na poti…



Friday, 3 October 2008

TARAPOTO

Dejamos la selva amazonica para dirijirnos a Tarapoto, en avion.
Nos alojamos en un hotel muy majo La Patarashca, 70 soles (18 euros) que ademas tiene el mejor restaurante de la ciudad donde comemos a la carta por 40 soles (los dos).
No nos quedamos mucho, hicimos una excursion a una cascada donde nos bañamos, eso si una caminata de 4 horas donde nos mojamos varias veces las botas al cruzar el rio y sudamos una barbaridad de la humedad que habia. Tras dos noches cojimos una auto a Moyomamba donde pasamos una noche y con otro auto llegamos a Chachapoyas, alliu estaremos 5 dias.
Iz amazonske džungle letiva v Tarapoto. V Tarapotu skoraj ni tujih turistov, razen tistih, ki iščejo mistično izkušnjo s šamanom in amazonsko halucinogeno rastlino “ayahuasco”. Tu je namreč znan center za detoksikacijo, ki deluje na osnovi te rastline, poleg tega pa imajo tudi pakete za turiste.. Nastaniva se v zelo prijetnem hotelu La Patarashca za 70 solev (18 evr/sobo), kjer je poleg tega tudi najboljša restavracija v mestu- 40 solev vecerja za dva (10 E). Hotelski patio je gosto zasajen s palmami, ki poleg tega nudijo dom tudi papigam in aram, ki naju s svojim govorjenjem/ vreščanejm zbudijo že zelo zgodaj..

Z lokalnim vodičem se odpraviva na 4-urni izlet do slapu (se ne spomnim imena), kjer se tudi kopava- voda sploh ni zelo mrzla! Totalno si premočiva gojzarje, saj morava v vsako smer prečkati reko 16krat, kamni pa fuuul drsijo. Tako da sem jaz ves čas v vodi. Poleg lepote pragozda je tudi zelo zelo vlažno, tako da ves čas švicava 100 na uro…Gojzarji pa se zaradi vlage seveda nikakor ne posušijo ..

Thursday, 2 October 2008

VIAJE A PERU. EL TRANSPORTE.

En Peru apenas existen vehículos privados, todo el mundo utiliza el transporte público.
Casi todos los vehiculos son importados de segunda mano de Japon, les han tenido que cambiar el volante de lado y son casi todos toyota o nissan, no existen otras marcas.
Lima es donde mas vehículos hay y en el resto de Perú existen estas alternativas:
V Peruju, (razen v Limi, kjer je največ vozil v državi) praktično ni zasebnega transporta- vsi uporabljajo javni prevoz. Skoraj vsa vozila so rabljena vozila uvozena iz Japonske (Uvozena v casu predsednika Fujimorija, ki je Japonec), severa s premontiranim volanom na levo stran. Zato obstajata le dve znamki: Toyota in Nissan. Potnik pa ima naslednje alternative:

- el MOTOCARRO, es el medio de transporte más usado en ciudades como Iquitos, Tarapoto, Moyomamba... consiste en un ciclomotor adpatado donde caben tres personas más equipaje, son muy molestos (por el ruido) y los conductores parece que están compitiendo por adelantar. Un trayecto dentro de la ciudad viene a costar alrededor de 2 soles (0.50 €).
- el MOTOCARRO, najbolj množičen v tropskih mestih kot so Iquitos, Moyobamba, Tarapoto.... To je v bistvu prirejen motor, ki ima razen šoferja zadaj prostor še za do 3 potnike in prtljago. So res glasni (baje imajo dušilec, ki ga ponosni lastniki takoj po nakupu odstranijo), glede na to, da so precej majhni, pa ves čas prehitevajo (jih vozi 3 vštric v vsako smer!) in tekmujejo, kdo bo prvi. Totalen kaos! Normalna tarifa znotraj mesta je 2 sola (0.5 E).
- el Autobús Urbanos, es imposible saber cual es el vehículo original ya que parecen hechos de distintas piezas, no tienen ventanas y la gente sube y baja sin que apenas paren. No nos hemos atrevido a cojer nimguno (principalmente por no tener idea a donde se dirigen y como los motocarros son tan baratos...).
Mestni avtobus; praktično nemogoče, je oceniti, katere znamke je, saj jih je večina narejena iz različnih delov, nimajo oken, potniki pa vstopajo in izstopajo brez da avtobus popolnoma ustavi. Midva nisva uspela it na nobenega- predvsem zaradi tega ker nama ni bilo jasno, kam so namenjeni in kje so postaje; poleg tega je pa motocarro zelo poceni..

- el colectivo, sirve para moverse entre ciudades. Son pequeños monovolúmenes de 6-7 personas bastante económicos pero algo lentos. Existen paraderos de distintas empresas en cada ciudad y salen solo cuando se llenan.
-el colectivo, ki funkcionira kot transport med posameznimi mesti. To so kombiji, za 6-7 oseb (realno število potnikov pa je okrog 15), ki so sicer poceni, a preceeej počasni. Ker gre za precej stara vozila seveda..Odpeljejo, ko se napolnijo, brez voznega reda. Vsako podjetje ima svoj »terminal«.
- el auto, funciona igual que los colectivos, es para como un taxi de 5 pasajeros algo mas caro pero mucho mas rápido. Ej Tarapoto - Moyomaba 15 soles.
-osebni avtomobil, ki funkcionira takokot »colectivo«- na večje razdalje in odpeljejo, ko se napolnijo. So pa seveda od prvih precej hitrejši (kljub temu imajo zelo švoh motor in umrejo na vsakem klancu). Primer: Tarapoto- Moyobamaba 15 solev na avto (3.8E, 3H)


- autobus, para largas distancias y trayectos entre ciudades. existen distintas empresas con horarios fijos y el precio depende de la calidad de la empresa.
-avtobus za še daljše razdalje, tudi cel dan. V tem primeru celo obstaja vozni red; glede na kvaliteto podjetja tudi višina cene. Sicer pa- avtobus istega podjetja kot ta na sliki se je ravno takrat, ko sva bila midva tam, prevrnil v prepad, ker je šofer zaspal. (Seveda ne ustavijo vsake 3 ure, tako kot v Evropi). Posledice si lahko predstavljate...

Las gasolineras son tambien bastante peculiares y es normal que la gente pare para echar solo 1 euro.
No, tudi črpalke so precej zanimive- v tem primeru škaf in lij, taksisti pa velikokrta ustavijo in tankajo le za en evro..

VIAJE A PERU. LA SELVA. PLANTAS MEDICINALES


Hemos aprendido que la selva tiene todo lo que necesitan los habitantes locales para sobrevivir, incluido medicinas.

Hay plantas medicinales para todo, para el reuma, para cicatrizar heridas, para el riñón, para quitar parásitos intestinales, digestión. La que aparece en la foto es una rama que se llama uña de gato y al cortarla se puede beber un líquido que refuerza el sistema inmunológico.
Džungla nudi lokalnim prebivalcem vse, kar potrebujejo, tudi zdravila. Tako nam je naš džungleski junakt pokazal drevesa, ki zdravijo revmo, celijo rane, čistijo ledvica, odstranijo črevesne parazite, ozdravijo vnet mehur... Drevo, ki je na sliki se imenuje »mačji krempelj« in vsebuje veliko vode, ki priteče ven, ko odsekaš vejo. Poleg tega vsebuje snovi, ki so vitaminska bomba za imunski sistem. Zaradi tega, jo prodajajo v rgovinah kot čaj (ki sem ga za prehladne dni kupila tudi jaz). Naš vodič pa je nekaj vej odnesel tudi domov, da jih skuha svoji ženi po porodu..
Aja, sicer se mi pa še vedno pozna majhen madež na roki od skorje nekega drevesa, ki (res totalno!) ublaži srbenje po piku komarja.

Wednesday, 1 October 2008

VIAJE A PERU. LA SELVA 2

El plan es el siguiente:




cojemos un bote de madera y subimos remando río arriba, acampamos y dormimos dos días en la selva. durante el día haremos incursiones para ver animales y plantas. A parte de Gerson viene con nosotros Jony (su primo)
Usedli smo se v lesen kanu, Jony in Gerson pa odveslata kanu 3 ure po reki navzgor, bolj v notranjost gozda, kjer zakampiramo za 2 dni. Čez dan nas odpelje Gerson na pohod po džungli..


La selva es como un bosque pero con mucha más biodiversidad de animales y plantas y sobre todo mucha humedad así que a nada que te mueves estás sudando como un chancho (así llaman aqui al cerdo).
Džungla je kot naš gozd, vendar veliko bolj raznolik, z veliko več živalskimi in rastlinskimi vrstami, vse živali so pa tu še enkrat večje ; predvsem pa je reees vlažno! Tako da se ves čas potiš, okrog tebe pa potrpežljivo krožijo komarji...

La primera noche salimos a buscar los sapos gigantes, se oyen mucho por la noche y hacen un ruido como diciendo jjjjuuuuannnn, después de cojerlos hay que lavarse las manos porque la babilla que sueltan escuece en la piel.
Prvo noč smo šli iskat orjaške žabe, ki ponoči dajo glasno vedet, da so tam; baje da če dežuje, jih je polno naokrog in silito v šotore..Iñaki je vzel eno v roke, začela se je res glasno dret (nekaj med mačjim mjavkanjem in otroškim jokom), tako da se je ustrašil in jo je spustil..sicer pa smo si moral potem umit roke, v nasprotnem primeru bi nas začelo oreng srbet..
Ob 6h zvečer je že trdna noč, tako da se po pogovoru s Huseinom spravimo spot, pa čeprav je le 8 zvečer..



A las seis de la tarde es noche cerrada y en la selva no hay nada que hacer por la noche así que después de hablar un rato con Husein nos metemos en la cama a las 20.00h.
Al día siguiente desayunamos unas tortillas que ha preparado Jony y algo de fruta, luego salimos a andar. Gerson conoce muchas planta y nos va explicando todo, hemos estado buscando monos pero no hemos encontrado. Despúes de 5h de caminata volvemos al campamento y Jony ha preparado pescado frito y arroz.Por la tarde salimos a pescar pirañas, sólo Gerson y Eva pillan algo, Husein y yo a dos velas, así que para cenar comemos piraña (no es tan fiera como la pintan cuando la pones en la sarten a 200ºC).
Naslednje jutro se zbudimo neumiti (v džungli pač ni tuša), Jony nam na ognju pripravi zajtrk- omleta in sadje in zatem začnemo naš 5-urni pohod. Na poti vidimo veliko živalic, z iskanjem opic tokrat pa nimamo sreče. Vsi prepoteni in utrujeni se vrnemo v naš kamp, medtem pa je Jony ulovil nekaj ribic in nam jih pripravil s čim drugim kot- rižem!



Por la noche cojemos el bote y vamos un rato río abajo, es increible pero en plena oscuridad Gerson encuentra un palo que tiene preparado para amarrar el bote, caminamos con las linternas por una zona que parecen arenas movedizas y llegamos a una cocha (laguna) donde cojemos otro bote y en dos minutos Gerson atrapa un caiman, luego vemos las plantas acuáticas más grandes del mundo la Victoria regia (1m diámetro), nos quedamos un rato mirando el cielo a oscuras. Estar en una barca chunga que parece que va a volcar, rodeado de caimanes en plena noche da un poco de acojone pero la sensación mola).
Popoldne je bolj na easy, lovimo piranhe- le Gerson in jaz imava srečo z ulovom in tako večerjamo piranhe, ki imajo precej kosti, a so sicer zelo okusne. Po večerji, že v trdi temi, se odpravimo s čolnom nekja minut navzdol po reki, ni nam jasno kako, ampak Gerson točno ve, kje ima pripravljen kol za privez čolna in tako se v temi priplazimo čez blatna polja, ki nas požirajo do kolen, do jezera, kjer ima pripravljen čoln.. v dveh minutah, z nami v kanuju, Gerson zagrabi 1,5 leto starega kajmana, ki ga po slikanju spustimo na največje vodne rastline na svetu- lokvanje Victoria regia, premera 1m, ki lahko obdržijo nad vodo dojenčka.. Ponoči na jezeru se vidi neverjetno število zvezd, Iñakija pa malo skrbi, kaj bi se zgodilo, če bi se čoln prevrnil, saj je na dnu jezera kar nekaj starejših bratov malega kajmana...


Al día siguiente volvemos a pescar a ver si Huseín y yo sacamos algo, yo saco dos pirañas pero él se queda sin mojar. Mientras estábamos pescando Gerson a oido un ruido, hemos remado a toda velocidad a la otra orilla, hemos corrido un poco y hemos visto monos. Bastante graciosos, nos han mirado con curiosidad y se han ido.
Por la tarde volvemos al pueblo, estamos super sucios y agotados, la selva es dura.

Naslednji dan ob 5h se vrnemo ribarit, saj Gerson želi, da tudi Husein in Iñaki kaj ulovita. No, Iñaki ujame dve večji piranhi, Gerson pa krepkega soma, Ubogi Husein pa spet nič... Kar naenkrat nam reče Gerson, naj odveslamo hitro na drugo stran reke, saj je slišal nek zvok..se stresemo na blatno obrežje in in začnemo na vse preteg teči skozi vse tisto grmovje v gumijastih škornjih. In res- nad nami je trop malih opic, ki nas gledajo z radovednostjo in zatem elegantno odskačejo na bolj oddaljena drevesa..

Zatem spakiramo stvari, Gerson in Jony imata takoj spet vse pospravljeno in vrnemo se v tabor. Veseli, saj smo tako zzeeeelo umazani od treh dnih potenja, blata in repelenta proti komarjem... rečni tuš reeess sede!

Naslednji dan se vrnemo v Iquitos, Iñaki, Gerson, Jony in Husein se na poti skopajo v Amazonki, naslednji dan pa odidemo na tržnico, kjer prodajajo vse- od amazonskih zdravil, želv, kuščarjev in neznanega sadja..Pripravljajo tudi super poceni sokove iz tropskega sadja..vendar z ledom, ki je gotovo narejen iz vode iz pipe....tega midva seveda ne veva, Iñaki je to videl kasneje, pa mi ni nič povedal, da me ne bi bilo strah.. No, to zelo hitro ugotovi moj želodec in po obisku centra za rešitev divjih živali sem že v horizontali...nekaj ur kasneje pa tudi Iñaki.. Tako namesto na obisk lovskega plemena Yaguas (kar se je bilo res težko zmenit) ostaneva v postelji..